Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Predstavljena dela so najnovejše raziskave slike kot avtonomnega objekta. Gre za serijo del, v katerih igrivo preizkušam mejo med slikarstvom in kiparstvom, med redukcijo minimalizma in intuitivno gesto. Vsako delo najprej konceptualno oblikujem digitalno: določim njegovo obliko, proporce in linije, ki tvorijo kompozicijsko strukturo. Pri tem se zanašam izključno na notranje impulze, brez uporabe matematičnih formul ali modularnih sistemov. Kljub digitalnemu načrtovanju vztrajam pri popolnoma ročni izvedbi: nosilec oblikujem in površino barvam tako, da iz nje izključim vidno gesto ter poudarim fizično naravo slikarskega objekta. Odmik od zaprte geometrije kvadrata je privedel do loka kot izhodiščnega elementa kompozicije. Oblika ni več zgolj struktura, temveč osrednje polje mojega raziskovanja. Nepravilna slikovna telesa, razčlenjena z izrezi, raztapljajo zaprtost prejšnjih formatov in vzpostavljajo nova prostorska razmerja. Negativni prostor pri tem ne deluje kot odsotnost, temveč kot aktiven člen kompozicije, ki sooblikuje zaznavo celote. Z redukcijo in tihimi, premišljenimi intervencijami izpostavljam fizične in zaznavne meje slikarstva. Dela se upirajo neposrednosti in spektaklu ter vabijo k počasnemu, zbranemu srečanju, v katerem se pozornost postopoma poglablja, percepcija pa prehaja skozi subtilne premike. Slike ne ponujam kot podobe, temveč kot stenske predmete tišine in kontemplacije. Ti ustvarjajo prostor za zbrano opazovanje — prostor, v katerem se gledalec znajde po sledi tišine, na robu zaznavnega in brez vnaprej določene interpretacije.